Sramota! Kakšna žalost! Svetla prihodnost nas čaka, bravo RZS! … in še več podobnih komentarjev se po zaključenem domačem EP za rokometaše do 20 let nabira na številnih spletnih portalih raznih medijskih hiš pa tudi v pogovorih med številnimi ljubitelji rokometa. Tak odmev je posledica slabe uvrstitve naših mladih upov, ki se pred domačimi navijači niso zmogli niti malo približati uspehu generacije 2018. Doseženo 15. mesto je pač neuspeh, v katerem gre pozitivno stvar iskati le v uvrstitvi na svetovno prvenstvo do 21 let, ki bo naslednje leto na Poljskem. Na našo žalost pa ne gre samo za rezultatski dosežek, ampak za perečo temo, ki ima globoke korenine. V luči začetka iger vseh iger, na katerih nastopata tudi obe članski rokometni reprezentanci Slovenije, ne morem več biti tiho in razumeti pomanjkljivosti, ki jih sam vidim. Ja, gre za subjektivno mnenje.
ROKOMETNA IGRA – NEZNANKA
Način igre tokratne generacije je za razliko od tiste, ki je v hramu slovenskega rokometa leta 2018 zasluženo dvignila zlati krožnik evropskih prvakov, povsem drugačen. Seveda, v negativnem smislu. Zlata generacija je pod vodstvom Saše Prapotnika v napadu prikazala bistveno več taktičnih kombinacij, med katere sodijo številna križanja, odvlačenja, hitro kroženje žoge ter tudi uspešno igro z igralcem več. Ne pravim, da bi morali mlajši rokometaši igrati »šablonski« rokomet, kjer v napadu na postavljeno obrambo organizatorji kličejo milijon variant akcij. S takim načinom igre se v mlajših kategorijah ne strinjam, saj uničuje igralčevo kreativnost in razmišljanje. Zagovarjam pa, da mora ekipa delovati po dogovorjenem sistemu. In ko je v ekipi to znano in skozi treninge tudi utrjeno, lahko potem igralci ta sistem skozi igro tudi kršijo … Tako je tudi npr. na fotografskih tečajih, kjer učitelji svojim tečajnikom najprej predstavijo teorijo (raba kompozicije, barv, svetlobe), in ko jo obvladajo, jim je dovoljeno, da pravila kršijo za »višje dobro«. Podobno bi lahko rekli, da je tudi v rokometu. Ko se naučiš akcije, jih ponavljaš, dokler igra ne steče. In če igralec uporablja glavo in po številnih ponovitvah opazi, da lahko to isto akcijo zaključi drugače (prodor na 6 m, strel od daleč, podaja na pivota, na krilo ali pa celo na diagonalo na drugo krilo itd.) in s tem postane najnevarnejši člen napada. Ne vem, kakšen sistem je imel Klemen Luzar pripravljen za svoje varovance, a možni sta 2 stvari, ali je bil ta slab ali pa se ga igralci niso držali. Naši fantje so delovali tako, kot da hoče na parketu vsak narediti nekaj po svoje. Ko se je klicala akcija in se ta ni zaključila po pričakovanjih, je sledila tipična igra 1 na 1, in če to ni prineslo rezultata, je sledila tipična podaja na pivota. O sami učinkovitosti napada v nadaljevanju.
Naslednji del rokometne igre – obramba – si tega naziva ni zaslužila. Mimo naših obrambnih igralcev so njihovi nasprotniki prihajali z veliko lahkoto. To kaže tudi število prejetih zadetkov. V prvem delu so na 3 tekmah naši rokometaši prejeli kar 100 zadetkov, in sicer od Dancev (pričakovano) 34, naši pa so jih dali 25. Skrbita pa naslednja dva podatka, to je, da so jim sicer ob zmagah Italijani zabili kar 35 in tudi Izrael 31 golov. Menim, da sta nam jih ti dve reprezentanci, glede na kakovost rokometa v omenjenih državah, dali bistveno preveč. In ko obramba ne opravi svojega, čudežev niti vratar ne more delati. Slovenski dvojec Mesarec in Šalamon sta proti Izraelu zbrala 8 obramb, proti Italiji 10, Danski 8. V drugem delu sta mrežo dobro branila proti Srbom, zbrala sta 17 obramb, proti Hrvaški sta strel nasprotnikov ubranila 8 – krat, Madžarom pa sta ubranila 11 strelov. V končnem delu za razrvrstitev od 13. – 16. mesta sta proti Poljakom zbrala 11 obramb, proti Romuniji pa 9.
Spomnim se enega od svojih trenerjev, ki nam je glede na nasprotnika postavil mejo golov, ki jih v ekipi smemo prejeti do polčasa. »Če jih do polčasa dobite več kot 10, ne bo za nagrado fuzbala, ampak boste pumpal’.« Motivacija je bila na mestu, v obrambi smo grizli kot norci, posledično smo izpeljali mnogo protinapadov in rezultat je bil na dlani.
Ne glede na to, da so rokometaši premagali Italijo in Izrael, sta bili zmagi vse prej kot prepričljivi (Slovenija – Izrael 33:31; Slovenija – Italija 38:35). Poleg luknjaste obrambe je bilo v igri občutno preveč tehničnih napak. Naši fantje so skupno izgubili kar 45 žog; po 17 proti Izraelu in Danski, 11 proti Italiji.
V drugem delu so naši suvereno odpravili Srbe (34:26), izgubili proti Hrvatom (28:26) in remizirali z Madžari (29:29). V tem delu so naredili še več tehničnih napak. Proti Srbom kar 29, 20 proti Hrvatom in 15 proti Madžarom. Skupaj 64!
Z medlimi rezultati iz 2. kroga so se uvrstili v boje za razvrstitev od 13.-16. mesta. Dosežek tega dela je poraz proti Poljakom (29:33) in zmaga za 1 gol proti … Romunom (31:30)! Število tehničnih napak: na tekmi proti Poljski 28, proti Romunom pa 15. Skupaj 43! Če strnem samo te podatke; na 8 tekmah 152 tehničnih napak, kar pomeni, da jih je bilo v povprečju na eni tekmi nekaj več kot 19. 19 na tekmo!!! Med njih štejemo nespametne oz. prisiljene podaje, ko so soigralci pokriti, a jim igralec še vedno poskuša podati, da mu potem nasprotniki žogo ukradejo, nenatančne podaje, ki jih soigralci ne morejo sprejeti in izgubijo žogo, sem štejemo tudi prekrške v napadu … Vsega naštetega je bilo toliko, kot da igrajo fantje v MDB, veekakor pa občutno preveč.
Kaj nam povedo ti podatki? Sam v nobeno tekmo nisem šel z lahkoto, saj si noben nasprotnik ne zasluži podcenjevanja. Hkrati menim, da je vsak tekmec lahko konkurenčen, vsak lahko že vsakega premaga in favoriti obstajajo samo na papirju. Je pa res, da nekateri favoriti svojo vlogo tudi upravičijo, drugi se samo nosijo, kot da to so. Dejstvo je, da če želiš premagati velikane, moraš pred tem premagati tudi tiste ekipe, ki so po mnenju stroke slabše ali pa so enakovredne. Ob tem ne sme biti prostora za preračunljivost. Ko se zaveš, česa si sposoben, kaj je tvoj cilj, je slavje ob uspehu toliko lepše. Po drugi strani si v primeru poraza, ko si se boril do konca, nimaš kaj očitati. Veš, da si se zase in za ekipo pred tem odrekel prostemu času in na račun doseganja dobrih rezultatov dal najboljše, kar imaš. Take borbene energije v generaciji 2024 nisem opazil.
PRI IZBORU REPREZENTANTOV FAVORIZIRANJA?
Kot številne rokometne navdušence je tudi mene že pred začetkom EP-ja v Celju najprej presenetil izbor selektorja in kasneje reprezentantov. Poleg selektorja Klemna Luzarja in trenerja vratarjev Aleša Anžiča je bilo kar 8 igralcev iz vrst RK Celje Pivovarna Laško. Tako je kar polovico reprezentance sestavljala celjska ekipa, zaradi česar so bili po moje prikrajšani drugi nadobudni rokometaši. Iz reprezentance sta po koncu priprav izpadla Jan Ivo Marušec in Nal Roš Omahen. “Glede na to, da imamo skozi prvenstvo možnost šestih menjav, je bila naša želja, da gremo na prvenstvo z vsemi osemnajstimi igralci. Omenjena igralca sta se nato sama odločila, da bi raje bivala doma in ne z reprezentanco v Hotelu Thermana v Laškem, tako da gre pri tem za povsem njuno odločitev,” je izbor reprezentance pokomentiral selektor. Sam tako odločitev obeh igralcev razumem, ne pa tudi selektorjeve odločitve za to. Sprašujem se namreč, zakaj se je tako lahko odpovedal igralcu, kot je Omahen, ki se je že dve sezoni dokazoval v Ligi NLB in je pri ivanškem strategu Polaku dobival vse več zaupanja ter postajal pomemben člen tudi članske ekipe RK Sviš, in dal prednost Tiu Maloviču, ki je v minuli sezoni vpisal svoje prve nastope za RK Celje Pivovarna Laško med člani (11 tekem v Ligi NLB). Poleg Omahna sem med izbranci pogrešal tudi nekatere druge igralce, ki bi si po mojem mnenju prislužili igranje za reprezentanco. Če posredi niso poškodbe, se sprašujem, zakaj med izbranci ni bilo Nejca Hriberška, zakaj ne še enega rokometaša iz Ivančne Gorice, in sicer Vida Kompareta, ki je prav tako del tamkajšnje članske ekipe in ima gotovo bistveno več izkušenj kot npr. še en Celjan Žiga Belej, ki je v pretekli sezoni pri članih zbral le 3 nastope v Ligi NLB. Po drugi strani je dobil priložnost sodelovati Trebanjec David Smolič, ki je sezono aktivno odigral v 2. mladinski ligi, hkrati pa je pod taktirko Uroša Zormana v statistiko vpisal 6 nastopov v Ligi NLB in 1 v Pokalu Slovenije v članski kategoriji.
Po katerem ključu torej se je sestavila mladinska ekipa? Kaj so bila merila? Kaj so bile strokovne zahteve? Menim namreč, da je v našem rokometnem prostoru (ne samo v izbranih klubih) moč opaziti veliko mladih talentov, ki so pod trenerji v matičnih klubih (tudi tistih – odročnih) usvojili primerljivo rokometno znanje, kot ga imajo izbranci, potrebno pa jim je dati priložnost, da dokažejo, česa so sposobni. Mnogi med njimi imajo nekaj, česar v trenutni ekipni nisem zaznal – voljo, željo. Velikokrat sta ti dve lastnosti skrivnost uspeha.
KJE SO TALENTI?
Če se ponovno ozrem na zlato leto 2018 v Zlatorogu, smo v tej generaciji opazili številne odlične mlade rokometaše in prepričani smo bili, da se bodo med mladimi talenti pojavili novi Puci, Pušniki, Rutenke, Zormani, Kavtičniki, Janci, Zarabci … Takrat so izstopali kapetan Tilen Kosi, najboljši strelec prvenstva Grega Ocvirk, pa reprezentanti, ki zdaj (občasno) zastopajo slovenske barve v članski reprezentanci, kot so Domen Makuc, Kristjan Horžen, Tadej Mazej, Stefan Žabić, Domen Novak, Gašper Horvat. Na olimpijskem turnirju v Parizu sta prisotna 2. Da, prav ste prebrali – 2! Kako to, da se ne izpolnjuje zastavljen cilj po pomladitvi članske reprezentance? Ampak to je že druga zgodba …
Lastnosti, ki jih mora imeti vrhunski rokometaš, so seveda odvisne od položaja, na katerem igra. Vsem mora biti skupno odlična kondicijska pripravljenost. Njegovo igro oplemenitijo izkušnje in pa tisto nekaj, na katero dosti rokometnih strokovnjakov pozablja – rokometna inteligenca. Opažam namreč, da je večina mladih rokometašev odlično kondicijsko pripravljena, manjka pa jim rokometne razgledanosti. Ta lastnost je po moje najpomembnejša značilnost igralčeve osebnosti, ki se oblikuje in dobiva dokončno podobo z voljo po učenju, z upoštevanjem nasvetov (odličnih, a redkih) trenerjev in izkušenejših soigralcev, ki niso vzvišeni in jim je mar za rast in razvoj mlajših, s spremljanjem izjemnih potez rokometnih velikanov in nato ponavljanjem le-teh v nedogled na treningih in končno z igranjem na tekmah. Še znameniti Vujo je v nekem intervjuju rekel, da bi v igro raje dal fizično slabše pripravljenega fantiča, ki ima odličen pregled nad igro in zna razmišljati, kakor pa kondicijsko vrhunsko pripravljenega mladinca z nizko inteligenco.
Sprašujem se torej, kaj VSE in ne SAMO je potrebno, da si oz. da dobiš priložnost(-i), da se kljub napakam razvijaš? Da nisi samo »Mr. Simpatikus«? Odlični rezultati meritev? Tudi sam sem (morda za nekatere le »par petkov«) srčno igral rokomet in imel v tem času priložnost sodelovati z različnimi trenerji. Zaradi težav s ščitnico je moja teža vseskozi nihala, bil pa sem visok (196 cm) levičar. V tem času sem od precej »strokovnjakov« najprej slišal, da bo »treba tehle par kil’c dol dat’, potem bomo pa lahko delal’«, spet drugi pa se na to niso ravno preveč ozirali, temveč so tako meni kot vsem ostalim pomagali razumeti in razmišljati o določenih situacijah, ki se zgodijo skozi nekatere segmente igre. Ti trenerji niso delali razlik. Ti trenerji so se znali prilagoditi na vsako situacijo in znali najti pot do uspeha.
KAJ JE TOREJ PROBLEM?
Prej sem govoril o rokometaših in Rokometaših in tako kot obstajajo kuharji in Kuharji ter tesarji in Tesarji, obstajajo tudi trenerji in Trenerji. Dober trener po moje ne deluje šablonsko, ne deluje po navodilih s seminarjev, je inovativen, naklonjen spremembam, če nekaj ne deluje. Boljši trener zna iz svojih igralcev izvleči več, kot oni verjamejo, da zmorejo. Tako pridejo rezultati, veča se baza igralcev, krepi se konkurenca med njimi, dviga se nivo igre, ker gre za dokazovanje, za »biti boljši«. Odličen trener pa je po moje tudi tisti, ki se poleg vsega zaveda, da ni vsemogočen, ki prizna, da je kdaj tudi sam kriv za kakšen spodrsljaj, da je morda tudi on storil kaj narobe, sprejel napačno odločitev, taktiko … Med vsemi trenerji sem takšno priznanje slišal samo od enega.
Na drugi strani tudi igralci niso brezmadežni. Opažam, da se je povečalo število »njihovih visočanstev«. Vzpon posameznikovega ega se ne opazi samo na parketu, ampak tudi v garderobi, v življenju po treningu. Rokomet je, kot dobro veste, ekipni šport, kjer se mora kdo v nekih trenutkih podrediti drugemu ali pa prevzeti pobudo zavoljo ekipe, ne pa sebe. Povezanost med igralci, empatija, pomoč (pre)hitro izginjajo. Danes je zlata beseda le: JAZ. Danes nihče več noče biti »enakovredno ničvreden« za voljo končnega skupnega uspeha (povzeto po: L. Zorenč – Ris). Vsi hočejo biti samo vredni in zato nočejo svojega imena, statusa ali ponosa potlačiti za uspeh skupine. Tako je zdaj v rokometu. Nihče ne bo v obrambi pristopil do soigralca, ko bo tega nasprotnik preigral. »Če te preigra, si kriv sam, da ga nisi bolje pokril.« Tudi takšne besede sem slišal. Ko sem ob zaostanku ekipe med polčasom spodbujal soigralce, da se tekma dobiva v obrambi, mi je danes slovenski mladinski reprezentant zabrusil: »8 golov …,« in pokazal nase. Prosim !? Ja, seveda, zato pa je tako kot v prej opisani obrambi. Ki je ni, ker je pomembno samo, koliko golov daš. Ne morem si misliti drugega, kot da je očitno samo to res pomembno (za trenerje, selektorje, športne direktorje …), zato bi sam za mlajše selekcije ukinil portal Livestat. To preštevanje golov ni za nikamor, saj dosežen gol ob množici izgubljenih žog, strelov mimo, medle igre v obrambi ne pomeni nič. Kje je pregled na igro, kje so asistence …? Kje je ekipni duh? Če hočejo trenerji, selektorji, direktorji ali ogledniki videti, kakšne sposobnosti dejansko ima igralec, naj inkognito pridejo na tekme in si jih/ga ogledajo.
V mlajših selekcijah brez staršev ni ničesar. Srečal sem različne, tudi take, ki po vsaki tekmi pred vhodom čakajo trenerje (marsikdaj najprej s pijačo), da bi jih skozi pogovor prepričali, da je njihov sinek izjemen rokometaš, ne vidijo pa, da je za dosego lastnih ciljev egoistično »spokal« mimo precej strelov, ko je bil v situaciji, da bi njegov soigralec zabil, ki je 15-krat zamudil nasprotnika v obrambi ali pa »ni pristopil«, ker je preveč poln sam sebe, kot tak pa zna vrhunsko jezikati soigralcem in celo trenerju. Če trener na to odreagira, se nanj zlije plaz očitkov, da nima pojma o rokometu, da dobiva plačo za prazen nič, da je kolega s predsednikom ali direktorjem kluba ipd. Takšni starši celo svojega otroka ob konfliktih s soigralci bodrijo, naj se ne da, naj vztraja pri svojem, ker se ponosa pa ne izgublja tako, da se nekomu podredi … Poznam tudi takšne starše, ki svojega otroka niso prišli pogledat niti na eno tekmo. Nekatere otroke so starši le pripeljali na zbor za odhod na gostovanje in nikoli niso sodelovali pri organizaciji prevozov ekipe na tekme. Srečal sem tudi take, ki so bili s fanti na vseh tekmah, ki so se veselili dosežka vsakega od nas, ki so spodbujali vse po vrsti, ne samo lastnega otroka, ki so nas po tekmah pogostili s krofi, ki so tolkli na boben sredi množice navijačev nasprotne ekipe, čeprav so bili v manjšini … in ki so preprosto bili starši. Ki so svoje otroke naučili, kaj pomeni spoštovati – igro, soigralce, trenerja in gledalce. Spoštovati pa pomeni podrediti se ekipi in boriti se. Ker rokomet je EKIPNI šport. Ki ga imam še vedno nadvse rad – sistema, ki ga uokvirja, pa ne.
Vem, lahko je biti general po končani vojni. Takrat je vedno lažje videti napake kot rešitve. A žalostno je, da mnogi na opisane probleme opozarjajo že kar dolgo časa. Žal so tiho tisti, ki bi morali udariti po mizi. S tem mislim najprej in predvsem na rokometne strokovnjake. Tem molk zamerim najbolj. Je to, da ste tiho, da delujete po inerciji, da plavate s tokom, čeprav teče v napačno smer, posledica denarja? Gotovo tudi, ampak prave športne osebnosti se po moje ne da kupiti. Očitno pa je naprodaj.