Razrešena je še zadnja neznanka – katera ekipa se bo pridružila sedmerici, ki so si zagotovile napredovanje v četrtfinale Pokala Slovenije. Z zmago proti domačemu moštvu RK Frankstahl Radovljica je to včeraj pričakovano uspelo 22-kratnim zmagovalcem omenjenega tekmovanja, rokometašem RK Celje Pivovarna Laško. Že pred tem so si četrtfinalno mesto zagotovile zasedbe Dola TKI Hrastnika, Jeruzalem Ormoža, Moškanjcev-Gorišnice, Kopra, Krke, Slovenj Gradca in Trima Trebnjega.
Rokometno pokalno tekmovanje je tako kot še pri katerem drugem ekipnem športu ena od stalnic tekmovalne sezone. Večina ga pozna po preprostem poimenovanju Pokal Slovenije in je za prvoligaškim tekmovanjem drugo najpomembnejše rokometno tekmovanje v Sloveniji. Princip tekmovanja se zgleduje po tistem, ki ga starejši poznajo še iz časa bivše države Jugoslavije. Od osamosvojitve Slovenije je doživel določene modifikacije sistema, kar pa, kot so mi odgovorili z RZS, ni izključeno niti v prihodnje.
V pokalnem tekmovanju tekmujejo vsi slovenski klubi s člansko ekipo, pri čemer trenutni sistem z izjemo predkola ne vsebuje omejitev ali delegiranja žreba. Pokalna tekmovanja se izvajajo po turnirskem sistemu z izpadanjem na podlagi ene izločilne tekme. Vsaka ekipa se lahko sreča z vsako, tekmovalne pare pa se določi z žrebom, kjer so ekipe iz nižje lige gostitelj tekme. V primeru tekme dveh ekip iz istega ranga tekmovanja gostitelja določi žreb; gostitelj je torej prva izžrebana ekipa tekmovalnega para. Zadnje štiri ekipe, ki ostanejo v tekmovanju, odigrajo zaključni turnir tekmovanja. Tekmovanje se po polfinalnih obračunih zaključi s tekmo za 3. mesto med poražencema iz pofinalov ter s srečanjem med zmagovalnima polfinalistoma, po katerem je znan pokalni zmagovalec tiste sezone.
V Evropi nekatere nacionalne rokometne zveze organizirajo celo več pokalnih tekmovanj. Tako npr. Francozi in Španci igrajo kar dve pokalni tekmovanji – pokal lige (Coupe de la Ligue/Copa ASOAL) ter standardni Pokal Francije (Coupe de France) oz. Kraljevi pokal (Copa del Rey de Ballonmano). Ker je standardno pokalno tekmovanje po navadi ločeno od državnega prvenstva, uspehi ekip ne vplivajo na njihovo končno razvrstitev v državnem prvenstvu. Tudi pokali lig ne vplivajo na končno razvrstitev ekip v državnem prvenstvu, čeprav so zelo povezani z ligaškim tekmovanjem. Kako? V tem tekmovanju namreč lahko sodelujejo le ekipe, ki so uvrščene v najbolje rangirano ligo določene države in ne vsa moštva iz vseh lig, tako kot je to običajno pri standardnem pokalnem tekmovanju.
Zdi se, da rokometnim klubom pri nas primarni cilj predstavlja čim boljša uvrstitev v državnem prvenstvu. Pomembno je torej boriti se za čim boljši končni položaj na lestvici ali pa za napredovanje v višji rang tekmovanja. V Ligi NLB odličen končni rezultat najboljšim rokometnim klubom v Sloveniji omogoča nastope na evropski ravni. Zmagovalec elitne slovenske rokometne lige se pred začetkom naslednje sezone pomeri z zmagovalno ekipo Pokala Slovenija v t. i. Superpokalu Slovenija.
V času ligaškega in pokalnega premora, ki je namenjen delom reprezentanc, se mi je o našem pokalnem tekmovanju začelo porajati nešteto vprašanj: kaj samo tekmovanje pomeni rokometašem in trenerjem, kako vse se nanj pripravljajo klubski funkcionarji, kaj pomeni za klube in končno tudi za krovno zvezo. Kako poteka organizacija in kakšne so propozicije tekmovanja? Kaj ekipam pomeni uspeti v pokalu? O tem sem se pogovarjal s številnimi igralci, trenerji in funkcionarji klubov kot tudi s predstavniki Rokometne zveze Slovenije.
»POKAL NE PRINAŠA NIČESAR, ZATO GA VZAMEM KOT TRENINGTEKMO.«
Zgornje besede sem skozi pogovore slišal iz ust mnogih igralcev, ki aktivno igrajo rokomet v enem od slovenskih klubov in ki so mi predstavili svoj pogled na to tekmovanje. Seveda sem bil zaradi teh besed s športnega/tekmovalnega vidika zelo presenečen. Sam sicer nimam igralskih izkušenj na članskem nivoju, kot srčnega športnika, ki je tudi trening tekmo vzel zares, pa so me takšne izjave pravzaprav šokirale. Zato sem poskušal izključiti čustva in na tekmovanje pogledati bolj pragmatično skozi oči vodje PR-službe, ki sem jo opravljal v RK Trimo Trebnje.
Cilj, ki smo mu vsi deležniki v klubu sledili skozi celotno lansko sezono in kateremu je bilo podrejeno vse delo, je bil uspeh v državnem prvenstvu. Osvojiti naslov, postati prvak – to so bile besede, ki smo jih takrat glasno izrekali pred širšo javnostjo. S takšnim razmišljanjem ni prav nič narobe. Menim namreč, da kdor si ne upa sanjati, sanj niti ne zmore doseči. Seveda pa le sanjarjenje in velike besede niso dovolj. Delo, trening, spoštovanje – do igre, soigralcev, tekmecev, športnih sopotnikov … To na koncu po mojem mnenju tudi omogoči vrhunski rezultat. Ta ti je »podarjen«, če si ga z vsemi temi lastnostmi zaslužiš. Kaj bi takrat naslov pomenil Trebanjcem? To bi bila prva krona v NLB ligi, ki bi prinesla igranje v Ligi prvakov. Osvojeno drugo mesto bi neposredno vodilo v Evropsko ligo (kar so si na koncu zagotovili rokometaši Gorenja iz Velenja), tretje mesto pa bi vodilo v kvalifikacije za že omenjeno tekmovanje (iz katerih so letos Trebanjci na žalost izpadli).
»Vsaka tekma je pomembna, pa če igramo z drugoligašem ali s Celjani, in to v kateremkoli tekmovanju,« so bile besede, ki so odmevale po klubskih hodnikih. Sam sem nehote dobil občutek, da dosežek v pokalu nima tolikšne teže kot uspeh v državnem prvenstvu. Po drugi strani sem prepričan, da bi bila uvrstitev na zaključni turnir ali celo osvojena medalja katerega koli leska zelo lep dosežek, ki se ga ne bi branil nihče, četudi le-ta ne bi zagotovila uvrstitve v tekmovalno Evropo, kamor se je včasih dalo priti preko EHF Cup Winners Cup oz. Pokala pokalnih zmagovalcev. Ta je bil s strani EHF ukinjen in preoblikovan v današnjo EHF Evropsko ligo. Kot pravijo na RZS, si prizadevajo, da bi pokalni zmagovalci imeli možnost nastopov v Evropi, vendar je glavni problem ravno pravilnik Evropske rokometne zveze, saj se število mest za slovenske klube v različnih evropskih tekmovanjih iz sezone v sezono spreminja glede na točke, ki jih slovenski klubi zberejo z nastopi v njih.
Ko preudarno razmislim, zdaj bolje razumem prejšnje besede rokometašev. Vodstva klubov na začetku sezone predstavijo cilje, do katerih zvečine in predvsem vodi le uspeh v ligaškem tekmovanju, manj ali celo nič se ne govori o rezultatskih pričakovanjih v pokalnem tekmovanju. Zakaj je tako? Žal je v športu vse manj športnega, žal je vse več stvari povezanega s finančnimi sredstvi. Rezultat v ligaškem tekmovanju, predvsem v smislu preseganja zastavljenih ciljev, pomeni privabljanje sponzorjev, podpornikov, donatorjev, gledalcev in navijačev. V športu je romantika potisnjena v ozadje, šport je namreč biznis. Z uspehi kluba pride denar, z denarjem se lahko investira v nakup novih igralcev (so le-ti tudi dovolj kvalitetni in vredni nakupa?), denar omogoča, da v klubu delujejo (najboljši?) trenerji. Z denarjem se ustvarja boljše pogoje za trening na eni strani, z denarjem se vzdržuje obstoječe objekte, denar je ključen pri gradnji novih. Z denarjem se poravnajo finančne obveznosti, ki jih imajo klubi in še in še.
Ker sem po duši še vedno športnik, razmišljam, kako vse to samo na videz obrobno dogajanje vpliva na igralce. In s tem mislim na Igralce – tiste, ki pustijo na igrišču srce za rezultat. Vse manj jih je, ker je vse več preračunljivcev tudi na parketu, ne le ob njem. Za prave Rokometaše je pritisk velik. Breme odgovornosti do igre, soigralcev, tekmovanja, rezultata, vodstva kluba, navijačev je ogromno. Da o odgovornosti pred samim seboj ne govorim … Težo dodaja še individualna želja po razvijanju rokometnega potenciala, kar ti lahko omogoči prav dosežen rezultat. Le-ta pomeni igranje v kakovostnejših tekmovanjih, kar pomeni nove izkušnje in večjo možnost za prestop v boljši klub. Se lahko Rokometaši izpopolnjujejo na pokalnih tekmah? Seveda se lahko. Ali vsa prej omenjena izhodišča tudi pridobijo z uspehom v pokalnem tekmovanju? Ne verjamem.
Ker klubom uspeh v pokalu ne pomeni toliko kot v državnem prvenstvu, so igralci na teh tekmah pod manjšim pritiskom kot sicer. Tej misli so tudi sami pritrdili. Nekaterim tehničnim napakam, ki se jim zgodijo med pokalnim obračunom, tako trenerji kot tudi rokometni navdušenci večkrat pogledamo skozi prste. Na takih tekmah, ki v nekem pogledu torej ne pomenijo nič, lahko igralec skozi igro preizkuša razne elemente rokometne igre, ki bi ekipi pomagali na res pomembnih preizkušnjah: kako hitreje in lažje do zadetka, kako igrati na postavljeno obrambo, kako igrati čvrsto obrambo, kako premešati pozicije igralcev, da je obramba učinkovitejša, kako obdržati ritem igre čim dlje, kako ne igrati šablonskega rokometa, kako nove napadalne zamisli prenesti na igrišče … Na teh tekmah je sproščenost bistveno višja, saj te napake, ki posledično vodijo do poraza, ne stanejo točk za boljšo uvrstitev na lestvici. Izpadeš pač iz tekmovanja in se osredotočiš na igro v državnem prvenstvu. V ligi na drugi strani ni prostora za napake. Takrat ni časa za eksperimentiranje, vsaka napaka se kaznuje in te včasih lahko tudi zelo drago stane. V pokalu pač pa ne … Vse prevečkrat na takšnim tekmah pride tudi do nepotrebnih poškodb.
Kot se zdi, pokalno tekmovanje res ni tako zanimivo kot državno prvenstvo ali nastopi naših klubov v Evropi. Tekmovanje postane v večini zanimivo le v končnici, ko se štiri ekipe pomerijo za naslov. Le v redkih primerih pokalno tekmovanje postreže s poslastico. Ne govorim o večnih derbijih, ampak o obračunih, v katerih lahko tudi velikani spoznajo, da je »strup v majhnih stekleničkah«. Zakaj pravim tako? Zato, ker se v Pokalu Slovenije srečajo vsa moštva, ki nastopajo v vseh treh rangih slovenskega rokometa, tj. iz 1. NLB lige, 1. B državne lige in iz 2. državne lige. »Mali« klubi imajo takrat čast igrati proti ekipam, s katerimi se drugače v ligaškem tekmovanju nikoli ne bi srečali, zato v želji po dokazovanju in z borbo večkrat presenetijo »velikane«. Svojo trditev lahko podprem z letošnjim dosežkom ekipe RK Mokerc KIG, ki je v 1/16 finala v domači dvorani s kar 11 goli razlike pometla s prvoligašem iz Dobove.
Tekmovanje je dobrodošlo še z enega vidika, in sicer zato, ker v mesta na rokometni periferiji pridejo tudi največji slovenski klubi, če tako seveda določi žreb, kot so RK Celje Pivovarna Laško pa RK Gorenje Velenje in tudi ambiciozni RK Trimo Trebnje s selektorjem moške slovenske reprezentance Urošem Zormanom na čelu. Take tekme privabijo številne lokalne podpornike klubov, tudi tiste, ki rokometa ne spremljajo tako zvesto. Takrat se v takih krajih zgodi pravi rokometni praznik. Seveda je ta toliko lepši, če domače moštvo svoji publiki in nasprotniku pripravi presenečenje. Na takih tekmah lahko tudi trenerji večjih klubov opazijo številne nadobudne rokometaše, ki bi lahko v prihodnosti drugim prvoligašem ali celo reprezentanci pomagali do novih uspehov.
ORGANIZACIJA TEKMOVANJA, KJER SE SREČUJETA STRAST IN VRHUNSKI ŠPORT
Kako pa je z organizacijo tekem za Pokal Slovenije? Prejšnjo sezono sem po končanem finalnem turnirju v Ormožu na spletni strani 24ur zasledil članek Matica Flajšmana, ki je javnosti razkril, da so Ormožani morali RZS poleg vseh stroškov za organizacijo plačati tudi kotizacijo v višini 6000 €, zato me je zanimalo, ali morajo klubi kotizacijo plačati le za organizacijo finalnega turnirja ali to velja tudi za vse ostale tekme, ki se igrajo v pokalu. Po pogovorih s sekretarji klubov kot tudi z odgovornimi na krovni zvezi sem izvedel, da stroške organizacije pokalne tekme krije klub organizator (stroški za najem dvorane, stroški sodnikov in delegata). O višini le-teh nihče ni želel konkretno govoriti. Ko pa so znani vsi polfinalisti Pokala Slovenije, zveza pošlje razpis za organizacijo finalnega turnirja vsem klubom, ki bi ga bili pripravljeni organizirati in ki hkrati izpolnjujejo vse pogoje za organizacijo (velikost dvorane, kriteriji TV-prenosov itd.). Izbrani klub – organizator finalnega turnirja – mora nato poleg vseh stroškov za organizacijo zaključnega turnirja krovni organizaciji plačati prispevek za delovanje reprezentanc mlajših selekcij v višini 6000 €. Kot so mi na RZS zatrdili, letos klubom te kotizacije ne bo več potrebno plačati, bodo pa upoštevali nekatere druge pogoje. Ali to pomeni posebno igralno površino, povečano marketinško aktivnost za pokalno tekmovanje ali kaj drugega? O tem konkretnega podatka s strani zveze nisem dobil.
Kaj pa, če ekipa iz kakršnih koli razlogov ne nastopi v Pokalu Slovenije? Večina funkcionarjev mi konkretnih sankcij v primeru neigranja ni navedla. »Vsak klub, ki igra znotraj krovne organizacije, bi moral igrati v Pokalu,« so mi »politično« odgovorili. V 16. členu pravilnika o rokometnih tekmovanjih, ki jih ima RZS objavljenega na spletni strani, piše, da ekipa, ki ne odigra pokalne tekme, ne more z nobeno ekipo napredovati v višji rang tekmovanja. To preprosto pomeni, da selekcija nekega kluba, ki bi s svojo igro osvojila mesto, ki vodi do napredovanja v višji rang tekmovanja, do le-tega ne bi bila upravičena, saj njihova članska ekipa ni nastopila v Pokalu Slovenije. To so potrdili tudi na RZS.
KO LAHKO ROKOMET ZAŽARI
Vseeno menim, da Pokal Slovenije, četudi nanj v rokometnih krogih pogosto gledajo zviška, zaradi nepredvidljivosti nosi v sebi poseben čar. Tekmovanje, na katerem sodelujejo ekipe različnih kakovostnih rangov, prinaša številne prednosti tako za igralce kot tudi za navijače ter celotno rokometno skupnost. Prva pomembna prednost takšnih tekmovanj je raznolikost in dinamika, ki jo prinašajo po kakovosti različno rangirane ekipe. Srečanja med »velikimi« in »malimi« omogočajo nepredvidljivost rezultatov, kar povečuje napetost in zanimanje med gledalci. To spodbuja ekipni duh in vztrajnost igralcev, saj se morajo soočiti z različnimi izzivi v vsaki tekmi. Poleg tega takšna tekmovanja omogočajo manj uveljavljenim ekipam priložnost, da se izkažejo in premagajo močnejše nasprotnike, kar ustvarja zgodbe o uspehu in navdihuje nove generacije rokometašev. Hkrati pa lahko tudi močnejše ekipe izkazujejo spoštovanje do nasprotnikov in razvijajo duh »fair play-a«, ki je ključen za športno vzgojo. Navijači z rokometnega obrobja imajo priložnost doživeti razburljive tekme in spremljati razvoj mladih talentov, kar prispeva k rasti in popularnosti rokometa. Rokometno tekmovanje različnih kakovostnih rangov tako postaja priložnost za širjenje ljubezni do tega dinamičnega športa in spodbuja povezovanje med navijači.
Sklepam torej, da takšna tekmovanja prinašajo številne pozitivne učinke, ki presegajo zgolj rezultate na igrišču. Vplivajo na širšo rokometno skupnost, spodbujajo športni duh, raznolikost ter razvoj talentov, kar še dodatno utrjuje pomen in privlačnost rokometa kot športa.
Vsekakor pa še vedno ostaja odprto vprašanje, ali bodo v prihodnosti na krovni zvezi s pomočjo rokometnih klubov našli načine, kako pokalu dodati sijaj, ki si ga po vsem opisanem tudi zasluži. Morda bi bil prvi korak že izvedba profesionalnih prenosov tekem. Zagotovo je potrebno postoriti marsikaj tudi z vidika marketinga in končno – mogoče bi bilo smiselno pokalno tekmovanje poimenovati po kakšnem slovenskem rokometnem velikanu, tako kot je svoje čase v košarki obstajal Pokal Radivoja Koraća. Na ta način bi se poklonili tudi spominu na nekoga, ki je bil znan po svojem izjemnem prispevku k slovenskemu rokometnemu uspehu. Samo kaj, ko bi se verjetno po stari slovenski navadi tu začel prepir…