Z dvema tekmama proti izbrani vrsti Srbije se je po tednu priprav zaključil prvi reprezentančni zbor pred bližnjim evropsko prvenstvom, ki ga bo med 10. in 28. januarjem 2024 gostila Nemčija. Rokometna zveza Slovenije je reprezentančni utrip domiselno ponudila mestom z rokometne periferije. Po zmagi naših fantov proti Srbom pred polno dvorano v Črnomlju so včeraj navijači domače izbrane vrste v Kočevju spremljali precej drugačen obračun. Četa selektorja Zormana se je v zadnjih sekundah z zadetkom Henigmana za izenačenje uspela izogniti porazu.
AH, TI PRAZNIKI … ČE JIM LAHKO SPLOH TAKO REČEMO …
Konec oktobra je v terminu, ki je namenjen odmoru od ligaških tekmovanj in zborom rokometnih reprezentanc, po skoraj polletnem odmoru tudi moška izbrana vrsta pričela prvi del priprav na bližnje evropsko prvenstvo, ki ga bo med 10. in 28. januarjem gostila Nemčija. Selektor Zorman je na priprave povabil, kot sam pravi, jedro ekipe z vsemi dosedanjimi nosilci igre, sklop priprav pa so nato zaključili z dvema tekmama proti Srbiji. Krovna zveza je za gostitelja srečanj presenetljivo (in pohvalno) izbrala kraja z rokometne periferije: Črnomelj in Kočevje.
Tudi tokrat so udeležbo na zboru krojile poškodbe igralcev. Selektor se je v tem reprezentančnem ciklu žal moral odpovedati Aleksu Vlahu (poškodba desnega gležnja) in Blažu Jancu (težave z ahilovo tetivo na desni nogi). Menjavo za Vlaha je našel v Velenju, in sicer se je na pripravah ostalim pridružil obetavni Peter Šiško. Po obnovljeni poškodbi prsta na roki pa je Stefana Žabića nadomestil “robustni” Matic Suholežnik.
Priprave je Zorman tokrat namenil predvsem mirnemu treningu, preizkušanju posameznih novosti v igri ter uigravanju že znanih segmentov. Čas je bil tudi za druženje s predstavniki medijskega sveta in s sponzorji, v športni dvorani vojašnice Edvarda Peperka v Ljubljani pa so si privoščili tudi team-building. Za konec reprezentančnega druženja sta si sledili dve prijateljski tekmi. Srbi so gotovo tekmec po meri in še kako drži izjava Jureta Dolenca, da “ni prijateljskih tekem, ko se igra za reprezentanco”. Drži. Tudi sam se kot rokometaš nikoli nisem zadovoljil s porazom, pa čeprav je šlo za prijateljsko srečanje in rezultat ni bil v prvem planu. Na takih tekmah poskušaš uigravati nove kombinacije in akcije, ki si jih je zamislil trener, ter vadiš obrambne postavitve, da ugotoviš, katera od njih ekipi najbolje ustreza in predvsem – deluje. Ne glede na to sem vseeno po vsaki tekmi hotel oditi z igrišča kot zmagovalec.
KAJ JE SVETLEGA V NAŠI REPREZENTANCI? KAJ JE ŠE V OBLAKIH?
Zmaga na prvi tekmi in remi na drugi sta rezultata, ki sta pokazala, da ima naša reprezentanca precej svetlih točk, na katerih je vredno graditi igro tudi v nadaljevanju. Tu ciljam na igralski kader. Z vsemi 21 reprezentanti, ki so na seznamu, se je vodstvo reprezentance osebno pogovarjalo in nihče od teh igralcev ni zavrnil vabila na priprave in igranja za reprezentanco. Zorman je v zadnjih mesecih tudi med mlajšimi rokometaši opazil nekaj takšnih, ki so “reprezentančno zanimivi”, vendar imen ne razkriva. Sam bom vseeno izpostavil mlajše igralce, ki so že del “velikih”: Staš Slatinek – Jovičič, Peter Šiško, Tadej Mazej in Domen Novak. Odlično se mi zdi, da jim je selektor dajal več priložnosti za igro. Hkrati se sprašujem, čemu je na klopi obsedel član zlate mladinske generacije Kristjan Horžen. Kaj je vzrok, da je imel več selektorjevega zaupanja Matic Suholežnik, ki se je, kot sem omenil, reprezentanci priključil šele po Žabićevi poškodbi? Ali je razlog za to, da je ostal v ozadju, selektorjevo mnenje, da zdaj ni pravi čas za eksperimentiranje z igralskim kadrom? Skrbi seveda večno pomanjkanje kvalitetnih igralcev na zunanjih položajih, ampak o tem več kdaj drugič …
Kaj pa sama igra? Zaradi tehničnih težav, do katerih je prišlo ob prenosu tekme preko FB-strani, se srečanja od sredine 1. polčasa ni dalo več spremljati. Zakaj je do prekinitve prenosa prišlo, s strani RK Črnomelj ali RZS-ja na žalost ni bilo podanih utemeljitev. Zmedo je povzročil tudi komentar na FB-strani s strani RZS, da prenosa ne bo. Morda je ravno zato kasneje prišlo do prekinitve, kdo ve. Tako se bom osredotočil na dogajanje v Kočevju.
Kot je za prijateljske obračune značilno, sta tudi tokrat obe ekipi poskušali taktične zamisli s treningov prenesti na parket. Tako je bila tudi igra obeh moštev na trenutke odlična, v naslednjih nekaj minutah pa takšna, da ni bila ničemur podobna. Sem zahteven? Gotovo. Že dlje časa zvesto spremljam nastope moške slovenske reprezentance, zato sam lahko rečem, da je igra naših fantov največkrat na začetku srečanja takšna, kot da se peljejo z brzovlakom. Tudi tokrat so naši fantje v tekmo krenili hrabro, igra je bila hitra, domiselna, kombinatorna, všečno je bilo spremljati, kako prednost v začetnih minutah raste na račun čvrste obrambe in zanesljivega vratarja, ki mu sledi hiter protinapad. In nato, kot da smo z brzovlaka prestopili na vlak za Črnomelj … Našim fantom se na tej točki zgodi neka ležernost ali kaj in stvari se zapletejo. Ker seveda znamo in nam gre, pade nivo dela v obrambi. Soigralec ne pristopi, ni borbe za vsako žogo … Da ne govorim o tehničnih napakah. Vsaka od njih je rezultat nezbranosti in tega, da te vanjo prisili nasprotnik s svojo igro. In to je včeraj Srbom precej dobro uspevalo. Kaj pa napad? Naveličan sem gledanja rokometa, kjer se vedno išče rešitev s podajo na krožnega napadalca, ki je običajno obkoljen z obrambnimi igralci. No, tudi tako se seveda da odigrati, vendar ne za vsako ceno. In jasno – podaje morajo biti do mikrona natančne, seveda pa mora biti pivot nato tudi pravi eksekutor. Če primerjam igro naše ekipe s srbsko, opazim, da naši igralci v trenutkih, ko hočejo nasprotnika v napadu zmesti s številnimi križanji, prehodi na drugega pivota in ostalimi rotacijami, v resnici zmedejo sami sebe. Srbi so skozi celotno tekmo igrali preprosto. Ko naši rokometaši niso bili na nivoju (skoraj 10 minut niso zadeli nasprotnikove mreže), so jih “pošolali” na osnovah, ko igralec navleče dva igralca, nato pa odda žogo naprej do viška. Tako so gostje prišli tudi do vodstva, ki so ga držali do konca prvega polčasa (10:12).
Začetek drugega dela tekme je bil enak prvemu. Naši fantje so bili spet polni energije, ujeli so tekmeca in celo povedli, nato pa so se spet “ugasnili”. Zakaj tako težko igramo na postavljeno obrambo? Organizator igre bi po mojem mnenju prav v takem trenutku moral imeti občutek, kdaj izbrati ustrezno akcijo, kjer bo lahko navlekel igralca nase in pripravil prostor za strel z 9 m. Strelov z razdalje je pri nas bistveno premalo. Zakaj potem silimo z igro ena na ena, zakaj je organizator igre primoran v samostojne prodore? In ko to ne gre, se začne brezglavo podajanje na pivota ali pa strel iz obupa proti golu. Sladko-kisel priokus sta v napadu za izenačenje začinila Cehte in Henigman – s cepelinom sta namreč poskrbela za vsaj delno zadovoljstvo rokometnih navijačev tako v dvorani kot pred malimi zasloni. Po zmagi nad Srbi je tako sledil še remi.
Kako pa sta razplet srečanja pokomentirala komentatorja na TV Slovenija? Duhovita je bila predvsem misel strokovnega komentatorja Romana Pungartnika, ki je ob izenačenem izidu pri 27 dejal, da “tudi Srbi niso ravno najbolj uigrani /…/”. Ob tej misli sem zastrigel z ušesi. Začel sem se spraševati, ali je torej srbska reprezentanca tako zelo boljša od naše, da lahko z novinci in neuigrano igro pometa z “jedrom” naše ekipe, da celo vodi del tekme in ogrozi zmago naših fantov na domačih tleh? Razumel bi, če bi ta komentar rokometaš srebrne reprezentance z EP leta 2004 izrekel na začetku tekme ali v času črnih nasprotnikovih minut, nikakor pa ne sodi v napeto in izenačeno končnico srečanja. Lahko gre za opomin pred nadaljevanjem reprezentančnega dela, kdo ve.
REMI KOT OPOMIN ZA PRIHODNOST?
Kot rečeno, rezultat vsake tekme je pokazatelj določenega stanja: pripravljenosti, uigranosti, timskega duha … Čeprav je selektor Uroš Zorman pred obračunoma s Srbijo omenil, da tekmi ne bosta imeli rezultatskega pomena, da se bosta lahko obe ekipi fokusirali na svojo igro, menim, da je še kako pomembno tudi, kakšno igro skozi prijateljske obračune prikažeš javnosti in kakšen rezultat dosežeš na le-teh. Kot sem prej omenil, če prikažeš borbeno in všečno igro z minimalnimi napakami, lahko domačim ljubiteljem rokometa kot tudi športni javnosti pokažeš, kako resno misliš z nastopi na velikih tekmovanjih. Trdno sem prepričan, da se tega zaveda tudi komandant slovenske rokometne brigade, za katero upam in želim, da se približa občutkom ekstaze, ki so jo nekateri že doživeli z osvojitvijo brona na svetovnem prvenstvu leta 2017 v Bercyu v Franciji. Za to si, morda, tudi vsak navijač močno želi novega uspeha v tem športu in si tega po številu kupljenih kart za vsako domačo rokometno tekmo kot tudi za tekmo na reprezentančnem nivoju tudi zasluži.