NA OBZORJU NOVI PRVAKI? ČAS ZA NOVO ROKOMETNO AKCIJO

Rokomet se po olimpijskih igrah ponovno vrača v vsakdanja življenja rokometnih navdušencev, sploh tistih, ki še posebej podrobno spremljamo dogajanje na slovenski rokometni sceni. Pestro dogajanje se je najprej odvijalo na rokometnem trgu. Klubi so javnost seznanjali o tem, kdo je zapustil njihove vrste in ponosno predstavljali nove okrepitve, nato pa so strokovna vodstva z igralci na poletnih pripravah izpilili zadnje pomembne detajle pred začetkom nove sezone. Ta bo, kakor napovedujejo, zanimiva. V Ligi NLB bomo v borbi za naslov prvaka spremljali 12 ekip, ki se bodo za prestižno titulo borile po novem tekmovalnem sistemu. Nove tekmovalne sezone na Slovenskem letos ne bodo odprli s tradicionalnim tekmovanjem za superpokal. Ker je že uvod v novo tekmovalno obdobje spremenjen, kakšna bo šele nova sezona?

PESTREJŠE DOGAJANJE PO NOVEM TEKMOVALNEM SISTEMU 

Že lani novembra je RZS predstavil nov tekmovalni sistem v Ligi NLB. Število sodelujočih ekip se je zmanjšalo s 14 na 12. V 1. B rokometno ligo so se preselili rokometaši RK Dobova, MRK Ljubljana in ŠRD Škofljica, povratnik med elito pa je ponovno RK Misteral Krško. Možnost nastopov med elito si je na gorenjskem derbiju v dodatnih kvalifikacijah za uvrstitev oz. obstanek v Ligi NLB z 2 zmagama nad RK Frankstahl Radovljica priigrala še škofjeloška Urbanscape Loka.

Nov sistem tekmovanja spominja na že uveljavljenega iz prejšnjih let, ko so se ekipe po številu doseženih točk po rednem delu razdelile v dve skupini, kjer so se bolje uvrščene borile za naslov prvaka, slabše pa za obstanek v ligi. V prvem delu bo tako 12 ekip odigralo 22 tekem, zbiralo točke in se glede na končno število zbranih po koncu 22. kroga razvrstilo po lestvici. Najboljših 8 ekip bo šlo v boj za prvaka, preostale 4 pa se bodo borile za obstanek.

Liga za prvaka bo razdeljena v dve skupini po štiri ekipe. Po 1. delu tekmovanja se bosta oblikovali 2 skupini (A in B), in sicer bodo skupino A tvorile ekipe, ki bodo po rednem delu zasedle 1., 4., 5. in 8. mesto, skupino B pa bodo sestavljale 2., 3., 6. in 7. ekipa iz rednega dela tekmovanja. Prvouvrščena bo iz prvega dela prenesla 6 točk, druga 4, tretja 2 točki, četrta pa 0 točk. Ekipe bodo nato ponovno v dvokrožnem sistemu zbirale točke. Prvi dve ekipi iz vsake skupine se bosta najprej uvrstili v polfinale; 1. ekipa skupine A se bo pomerila z 2. ekipo skupine B, 2. ekipa skupine A pa s 1. ekipo skupine B. Za napredovanje v finale tekmovanja je potrebno doseči 2 zmagi, kar pomeni, da se gol razlika ne bo upoštevala. V primeru izenačenega izida v zmagah se bo odigrala še dodatna (tretja) tekma, ki bi določila potnika v finale. Zmagovalna ekipa bo tista, ki bo prej dosegla 2 zmagi oz. si bo ob morebitnem izenačenju v zmagah priigrala še tretjo.

Ekipe, ki se ne bodo uvrstile v polfinale, se bodo borile za razvrstitev od 5. do 8. mesta. Pari bodo oblikovani tako, da bo 3. ekipa skupine A igrala proti 4. ekipi skupine B, 4. ekipa skupine A pa proti 3. ekipi skupine B. Zmagovalci parov bodo igrali za 5. mesto, poraženci pa za 7. V tem delu se igra na dve zmagi oz. na boljšo gol razliko.

V ligi za obstanek bodo ekipe igrale 2 cikla tekem in zbirale točke. Ekipa z najmanj točkami bo izpadla v 1. B ligo, predzadnja pa se bo pomerila v kvalifikacijah z drugouvrščeno ekipo 1. B lige. Ob morebitnem porazu bi tako tudi ta ekipa izpadla v 1. B ligo, druga ekipa iz že omenjenega tekmovanja pa bi se uvrstila med elito.

Sam sem bil na začetku, ko je vodstvo tekmovanja na RZS objavilo nov sistem tekmovanja, pozitivno presenečen. Zakaj?

Prvič, ker zmagovalec ne bo odločen že nekaj krogov pred dejanskim zaključkom lige. Spomnimo, pred 2 letoma so v 20. krogu (6 krogov pred koncem prvenstva) rokometaši trebanjskega Trima gostovali v vročem Zlatorogu. Po dramatični končnici srečanja so se zmage veselili pivovarji in si z njo že zagotovili 26. naslov državnih prvakov. Levi so sezono končali na 3. mestu, saj jim je naziv viceprvakov po hudi borbi na koncu speljalo Gorenje iz Velenja. Še boljši primer se je zgodil v sezoni 2019/20, ki jo je sicer ustavila pandemija Covid-19. Takrat so Celjani prvenstvo predčasno dobili s prednostjo 6 točk pred ekipo Riko Ribnica in kar 12 točk pred Trebanjci. Po spremembah tekmovalnega sistema o zmagovalcu Lige NLB ne bomo vedeli do zadnjega sodnikovega žvižga, kar pomeni več napetosti, drame in emocij. Več bo naštetega, več bo koristi za slovenske klube in za slovenski rokomet nasploh. Le-ta se glede na finančno stanje klubov, po infrastrukturi ter celotnem ustroju delovanja nasploh ne more primerjati z velikani iz Nemčije, Španije, Francije, Danske in ostalih držav. Podporo pa si več kot zasluži.  

Menim tudi, da bo liga bistveno bolj zanimiva oz. dinamična, kot je bilo to moč opaziti v klasičnem ligaškem sistemu tekmovanja. Ekipe se bodo morale trdo boriti za napredovanje v skupino, ki se bo borila za prvaka, tu pa spet ne bo kar odločeno, kdo potuje v polfinale in kdo ne. Čeprav bodo nekatere ekipe v nadaljevanje prenesle več točk kot druge, jim to ne bo omogočalo mirnega spanja. V skupini bodo moštva morala dati vse od sebe, saj jih bo vsaka manjša napaka drago stala napredovanja v polfinale. Zanimivo bo spremljati tudi polfinalne in finalne obračune, kjer se ekipe ne bodo mogle zanašati na rezultate s prejšnjih tekem (gol razlika). Če bodo želele ekipe karkoli osvojiti, bomo dejansko gledali borbo do izteka igralnega časa. Prostora za taktiziranje ali kakršna koli preračunavanja ne bo. Na uvrstitev tudi ne bodo vplivali rezultati ekip, ki bi lahko »pomagale« drugim, da bi v nadaljevanju dobile na papirju lažjega nasprotnika. Lahkih nasprotnikov v Ligi NLB že dolgo časa ni več. Cilj za napredovanje ali za osvojitev naslova bo tako zelo jasen – čim prej je treba dvakrat premagati nasprotnika. To pa ne bo mačji kašelj za nikogar.

Zanimivo bo spremljati tudi boje za obstanek. Nenehna grožnja ob izpadu iz elite bi morala biti dovolj velik motiv, da se naredi vse za ohranitev statusa med elitnih 12. Najtežje bo zagotovo ekipama z repa, saj bo zadnjeuvrščeni grozil neposreden izpad, predzadnja pa bo morala po odigranih 28 krogih igrati še 2 tekmi dodatnih kvalifikacij, ki bosta odločali  o »biti ali ne biti«.  

Zaskrbljen  pa sem zaradi velikega števila tekem, ki jih bodo morali rokometaši odigrati. Že v prvem delu jih čaka 22, sledi jih 6 v skupinah, nato pa še vsaj 2 ali celo 3 tekme polfinala in prav tako finala. Govorimo torej o vsaj 34 tekmah v Ligi NLB. To pa ni vse. Poleg ligaškega tekmovanja klubi pod okriljem krovne zveze sodelujejo tudi v pokalnem tekmovanju, kjer jih lahko čaka še 5 tekem. Nekateri bodo merili moči tudi v evropskih tekmovanjih, pozabiti pa ne smemo niti na reprezentančne akcije. Navijačem se zdi večje število tekem gotovo odlično, a po drugi strani moramo razumeti igralce; tekmovalni napori kot tudi psihični pritisk slejkoprej pokažeta račun. Utrujenost zna botrovati poškodbam in tega me je strah. Ne trenerju ne klubu ne koristi načet igralec. Še tak profesionalec je konec koncev samo – človek.

ZA NASLOV PRVAKA SLOVAN, TRIMO IN VELENJE

Vroče nam ni bilo samo zaradi visokih temperatur, vroče je bilo tudi na rokometnem trgu.  Slovan se je po veliki finančni injekciji okrepil s številnimi znanimi imeni slovenskega in balkanskega rokometa in tako konkretno napovedal boj za vrh. Najbolj zveneče ime je seveda Uroš Zorman, ki se v domače okolje vrača kot glavni trener. Da bi se ljubljanski klub vrnil na pota stare slave, si zagotovo želi tudi novi glavni strateg rdečih, saj se mu je v Trebnjem naslov izmikal iz rok. Ob igralskem kadru, ki mu je na voljo, se mu ne bo treba ukvarjati  z razvijanjem domačih igralcev, ki bi ob prehodu iz mladinske v člansko kategorijo postopoma postali konkurenčni igralci v Ligi NLB.

To sem v Trebnjem opazil pri njegovih predhodnikih, npr. Ivanu Vajdlu (3. mesto v sezoni 2019/20), Benjaminu Terašu, Romanu Zarabcu, Romanu Šavriču, Marku Šibili itd. Pod njihovo taktirko so se oblikovali Klemen Ferlin, Miha Zarabec, brata Skube pa Uroš Udovič, brata Marko in Miha Kotar (slednji je zdaj član RK Partizan), Lovro Višček in še mnogi drugi. Trimo v preteklosti ni imel takšnega proračuna kot  v Zormanovem času in se je moralo zanašati na vzgojo in vključenost domačih rokometašev, ki so s talentom, z delom in voljo, predvsem pa zaradi pripadnosti klubu dosegali solidne rezultate. Prepričan sem, da še tako uspešen klub ne more prosperirati, če ob prehodu iz mladinske kategorije v člansko ne »proizvede« vsaj 3 igralcev od tistih, ki so v klubu naredili prve rokometne korake. Sam se spomnim svoje prve mladinske tekme, ki sem jo pri 15 letih odigral za Trimo. Takratni trener Roman Šavrič mi je kot zelo mlečnemu kadetu ponudil igrati na tekmi z igralci, ki so že bili del članske ekipe (Marko in Miha Kotar, Lan Grbić, Lovro Višček). Tako sem na poziciji desnega krila odigral skoraj celoten prvi polčas in enako v nadaljevanju tekme. Igrati z njimi je bila zame velika čast in ponos in na vso moč sem se trudil, da bi upravičil trenerjevo zaupanje kot tudi priložnosti, ki so mi jih na igrišču ponujali soigralci. Morda si kdo od vas misli, da to s člansko ekipo nima veliko skupnega. Sam menim, da so takšni trenutki v igralčevi karieri odločilni. To je poplačilo za ves trud in je namig, da si zaželjen, da računajo nate. Predvsem pa takrat rokometaš pridobi več izkušenj kot na treningih, video analizah … Stopiti na parket zadnjih nekaj minut ali pa samo streljati sedemmetrovko v zadnjih trenutkih, ko je vse že bolj ali manj odločeno (kateri trener pa bi dal nekega mladinca streljati penal, ko rezultat visi v zraku?!), ni niti približno tako dragoceno kot moja KONKRETNA priložnost za dokazovanje. Od takrat sem bil del ekipe, ki je osvojila 2. mesto v 1. mladinski ligi, pravki pa so postali Celjani z Domnom Makucem na čelu. Kljub slabi uvrstitvi naših mladincev na domačem EP, o čemer sem že pisal, še vedno verjamem,  da ima slovenski rokomet dovolj veliko bazo mladih igralcev, na katere bi slovenski prvoligaški klubi v prihodnosti lahko računali. Mogoče niso na takem nivoju, kot bi si nekateri trenerji želeli, prav zato pa imamo trenerje, da mlade učijo in jih podpirajo pri njihovem razvoju.

Vračam se malce nazaj. Poraja se mi namreč vprašanje, ali lahko Uroš Zorman postane prvak s Slovanom? Če se bo izkazalo, da lahko, koliko časa bo ohranil zmagovalni niz? Zdi se, da je v Ljubljani vse lažje dosegljivo kot v Trebnjem. Po informacijah, ki so zaokrožile po rokometni srenji, imajo Ljubljančani letos večji budžet od Trebanjcev in Velenjčanov. Tako je nakup potrebnih igralcev šala mala – bi rekli. Se je pa marsikateri (tudi veliki evropski) klub kljub zajetni denarnici v lovljenju naslova prvaka opekel. Tako so npr. za francoski PSG igrala številna zveneča imena (brata Karabatić, Abalo, Omeyer, Gensheimer, Sagosen …), pa mu tako željenega naslova Lige prvakov še vedno ni uspelo osvojiti. Na drugi strani pa se lahko ozremo prav v našo Ligo NLB. Še pred časom so v Velenju naglas govorili o finančnih težavah, odšlo je nekaj pomembnih igralcev, pa je trener Zoran Jovičić vseeno našel pot na sam vrh – do osvojitve naslova državnih prvakov.

Kaj se bo torej zgodilo s Slovanom? Je prihod Zormana blagoslov ali prekletstvo? Verjetno bosta Zormanu največji trn v peti prav njegov bivši delodajalec in Jovičićevo Gorenje. Če bi bil sam igralec, bi svojemu bivšemu trenerju bodisi poskušal dokazati, da sem se pod njegovim vodstvom veliko naučili in da njegovo zaupanje vame ni bilo zaman bodisi bi mu hotel pokazati, da me je neupravičeno spregledal. Poleg dokazovanja v domačem prvenstvu se želijo Trebanjci dokazati tudi na evropskem parketu, saj se jim je skupinski del Evropske lige po dodatnih kvalifikacijah kar trikrat izmuznil iz rok. Zaenkrat jim po domači kvalifikacijski zmagi nad francoskim Limogesom z 32:28 izgleda dobro, a končna odločitev bo padla to soboto, ko bodo levi gostovali v Franciji.

Tudi v velenjskem Gorenju imajo visoke ambicije. Kot je trener Zoran Jovičić že v intervjuju za Sportklub izjavil, bo njegova ekipa od 28. septembra do 21. decembra v hudem tekmovalnem tempu. Vsak teden jih bodo namreč čakale tekme Evropske lige, ki bodo ob sredah, ob sobotah pa še delo v domačem prvenstvu, ki pa, kot sam priznava, ne bo lahko. Sam vseeno menim, da so Velenjčani tudi letos sposobni konkretno mešati štrene v boju za prvaka. Glavni cilj sezone je zagotovo obramba lanskega naslova, česar se zaveda tudi Jovičić. Sam verjamem, da ima glavna osa za to pripravljenih dovolj asov v rokavu trenerske srajce.

Tokrat sem pozornost namenil predvsem favoritom, se je pa že večkrat izkazalo, da imajo takšno vlogo samo na papirju, ne znajo pa je upravičiti na igrišču. Prav zato sem prepričan, da bomo v okviru novega tekmovalnega sistema priča številnim presenečenjem, kar bo prvenstvo naredilo zanimivo in vredno ogleda.  Iskreno se veselim začetka nove sezone, ki se bo s tekmo 1. kroga začela v sredo, 9. 4., ob 19.30 uri v dvorani OŠ Stična, kjer se bosta udarila RK SVIŠ Cugelj okna in RK Trimo Trebnje.