Svetovno rokometno prvenstvo je končano. Mundial, ki so ga gostile Norveška, Danska in Hrvaška je bil zaznamovan s številnimi presenečenji, tako pozitivnimi kot tudi negativnimi. Po več kot dveh tednih čakanja smo dobili trojico reprezentanc, ki trenutno vlada svetu rokometa. 3. mesto so po dramatični končnici s Portugalci dobili Francozi, srebro je romalo na Hrvaško, že 4. zapored pa so pokal prvakov v zrak dvignili Danci.
Letos se je predvsem izkazalo, da nekatere dotedanje velesile nimajo več takega renomeja, kot se je včasih to govorilo o reprezentancah, ki so krojile rokometni vrh. Tako letos v izločilnih bojih nismo spremljali Švedov, Špancev in Norvežanov, ki so bili tudi sogostitelji turnirja. Namesto njih smo spremljali izredno močno in hitro Portugalsko, pa potem še 2 neevropski državi Brazilijo in Egipt. Ta je pot v četrtfinale prekrižal naši reprezentanci.
Lahko bi rekli, da je letošnje prvenstvo prav s takimi presenečenji privabilo številne rokometne navdušence. A če je na prizorišča letošnjega mundiala navijače vabila predstava letos najmočnejših reprezentanc sveta, so jih na spletu ali pred dvorano odgnale zasoljene cene vstopnic.
Sploh na Hrvaškem je letošnje prvenstvo doseglo največje razočaranje (razen nabito polne dvorane ob predstavah hrvaške reprezentance). Le okoli 90 gledalcev si je prišlo ogledati tekmo med Kubo in Zelenortskimi otoki v Areno Zagreb, ki lahko sprejme tudi do 16 000 gledalcev. V Poreču v predsedniškem pokalu pa je najnižji obisk znašal le okoli 10 navijačev, kar je za prvenstvo, ki ima velik pomen, saj se na njem merijo najboljše države sveta, razočaranje. Pa pustimo tu predvsem to, da so v tej fazi turnirja igrale reprezentance, ki trenutno niso na istem nivoju, kot so trenutne rokometne velesile.
Rezultat, ki nas ni navdušil…
Enako bi lahko rekli tudi za rezultat naše reprezentance. Po dobrih predstavah na lanskem evropskem prvenstvu in po vrhunskem 4. mestu na olimpijskih igrah, smo si letos nadejali ponovno dobrih predstav čete Uroša Zormana. A zgodilo se je drugače. Po uvodnih konkretnih zmagah na tekmah s Kubo in Zelenortskimi otoki, ki se še lovijo v rokometu, smo hladen tuš doživeli proti Islandiji. Upanje po napredovanju v četrtfinale so reprezentantje ohranili z zmago nad Argentino, dokončno pa so se sanje o napredovanju razblinile s porazom proti Egiptu. Predstava, ki smo jo želeli videti tekom celotnega prvesntva in na obeh ključnih tekmah, torej z Islandijo in Egiptom, pa je deloma prišla na tekmi s Hrvaško, na kateri pa je bilo že vse odločeno.
Slovenska moška rokometna reprezentanca tako letos ni uresničila konkretnega cilja, ki si ga je zadala pred odhodom v Zagreb – napredovanja v četrtfinale. Niso nas tako boleli porazi, temveč nas je bolelo predvsem to, na kakšen način smo izgubljali. Igra nikakor ni bila podobna tistim prejšnjim, ko smo konkurirali velikanom. Napad je bil slab, saj so ob statični in nič kaj kreativni igri naši rokometaši izgubljali preveč žog, kar 19 so jih našteli na tekmi z Egiptom. Obramba tudi ni bila popolna, a lahko bi rekli, da je bila to edina svetla točka naše reprezentance z vratarji na čelu. Vse ostalo pa je bilo pod črto.
Drži to, da imajo tudi naši reprezetnantje kdaj slab dan. A dejstvo je, da se je novo leto z medlimi predstavami začelo že na pripravljalnih tekmah, nadaljevalo in končalo pa se je vse skupaj na prvenstvu v Zagrebu. Do velikih sprememb v reprezentanci po olimpijskih igrah ni prišlo, kot se je po koncu le-teh tako špekuliralo. Selektor Zorman je imel na spisku reprezentante, ki si jih je izbral. Presenetljivo je iz reprezentance odpadel Mitja Janc, ki je letos poleg Zarabca v Wisli praktično motor ekipe in ima pri poljskemu velikanu kar dobro minutažo. Mogoče pa nanj selektor računa na kakšnih drugih prvenstvih, ko se bo mogoče še dodatno pomladilo reprezentanco, saj če smo čisto pošteni, faza Zormanovega pomlajevanja traja precej dolgo, reprezentanca pa ima v povprečju igralce, ki so stari okoli 30 let. Dober primer pomladitve izbrane vrste lahko opazimo pri naših južnih sosedih, ki so tako z reprezentanco, kjer so igralci v povprečju stari 27 let, osvojili naziv svetovnega podprvaka. Kar nam je skupno je to, da imamo na mestu selektorja zelo priznana lika, ki sta v svoji igralski karieri dosegla skoraj vse, kar se je doseči dalo, a le Sigurdson si je kljub kritikam hrvaške javnosti zavoljo slabih rezultatov, dovolil vztrajati z mladimi igralci. Rezultat njegovega vztrajanja pa je, tako kot sem že prej povedal, srebrna medalja okoli vratu hrvaških reprezentantov.
A potrudimo se razumeti tudi našega selektorja. Reprezentanca ni mesto, kjer bi igralec lahko pridobival izkušnje. Reprezentanca je mesto, na katerem se zberejo najboljši slovenski rokometaši ali najboljši bodoči upi slovenskega rokometa. Reprezentanca lahko da le izkušnje iz nastopov na mednarodnih tekmovanjih, za kaj več pa morajo igralci znanje in izkušnje dobiti v svojih klubih. Že res, da se v klubih pojavljajo nekateri mladi upi, ki bi znali nositi breme slovenske reprezentance, a dejstvo je, da je teh trenutno premalo ali pa se z njimi ne dela tako kot bi se moralo.
Tako lahko razumemo problematiko s katero se ubada tudi naš selektor Uroš Zorman. Njegovo delo kot selektor ni, da bi učil mlade rokometaše kakšnih fint, ti morajo vse to že obvladati, da bi lahko sledili njegovim načrtom. Problem je mogoče predvsem to, da se v klubih, ki so bili in so še deloma znani po svoji odlični rokometni šoli, npr. v Celju, Velenju in Trimu ter zdaj še Slovanu, tako v mlajših selekcijah kot tudi v članski precej preferira rezultat ekip. Ker je potrebno čimprej doseči dobre rezultate, mlade in neizkušene rokometaše (kar se igranja predvsem na članskem nivoju tiče) posodijo v klube v nižjih ligah, kjer ne morejo pridobiti izkušenj igranja na visoki ravni, nekateri mladi pa prav zaradi nonšalantnega odnosa do njih s strani trenerjev, češ da nimajo idealnih predispozicij, iz ljubezni do svojega kluba ali pa zaradi izgube še kako potrebne motivacije, raje prenehajo z igranjem rokometa, kot da bi nadaljevali kje drugje. Tako pa se sprosti dovolj prostora, da manko igralcev klubi zapolnijo s kupljenimi rokometaši, ki prihajajo iz držav naše bivše skupne države Jugoslavije. Te rokometaše po filozofiji proizvajanja kvalitetnih domačih igralcev naredijo v hrvaških, bosanskih, srbskih, makedonskih ali črnogorskih klubih.
Zelo lep primer vzpona reprezentanc, predvsem zaradi dela z domačimi rokometaši smo lahko videli na letošnjem prvenstvu pri Hrvatih in meni še vedno najbolj zanimivih in atraktivnih Portugalcih. Ti so s samo filozofijo in delom v domači rokometni ligi zadržali kar nekaj portugalskih mladih upov in jih še vedno pod budnim očesom Paula Pereire kalijo v vrhunske rokometaše. Velja omeniti rosno mlada brata Costa, Kika in Martima, ki z 19 oz. 22 leti kot za šalo polnita mreže nasprotnikov, pa naj bo to v dresu domačega Sportinga v domačem prvenstvu, ligi prvakov ali pa v opravi portugalske reprezentance. Tudi portugalski klubi so se praktično dvignili kot feniks iz pepela, kar se tiče tekmovanja v evropskih tekmovanjih. Trd oreh mnogim predstavljajo tako Sporting, Porto in Benfica, večina le-teh pa je polna predvsem portugalskih rokometašev. Podobno je bilo tudi pri nas, kdor se spomni močnih ekip Celja in Velenja, pa tudi Slovana oz. Prul, ki so znali biti trn v peti mnogim evropskim velikanom z rokometaši, ki so bili v večini slovenskega rodu. Nočem izpasti rasističen ali premalo strpen do rokometašev drugih nacionalnosti, a dejstvo je, da si z njimi naša slovenska reprezentanca ne bo mogla veliko pomagati. Razen če se bo obrnila po poti, ki jo večkrat ubira katarska reprezentanca z množičnimi naturalizacijami igralcev. A glede na bazen mladih, ki ga trenutno imamo, moramo vse moči uperiti predvsem v proizvajanje oz. razvoj le-teh. Dobri rezultati v klubih bodo počasi že prišli, a sam mislim, da bi krovni zvezi bolj odgovarjalo, če bi klubi namesto zmag v prvenstvih ali pokalih proizvedli odlične slovenske rokometaše, ki bi s slovensko rokometno reprezentanco ponovno posegli po kakšnem odličju. Na vseh naših rokometnih strokovnjakih je torej, da znotraj naših tekmovanj najdejo rešitev, kako privabiti mlade rokometaše in predvsem kako jih zadržati ter vzgajati. Predvsem pa bo potrebno prenehati z izgovori o drugačni mladini kot je bila včasih ter iskati rešitve. Te bi tako na RZS, kot tudi v klubih, ki tarnajo po manjšem zanimanju mladih za rokomet, morali iskati že včeraj.